Na stolu reševalca iz vode sedim že 12 poletij, najprej ob bazenu, zdaj ob plaži. Moj delovni dan traja 8 ur, ves čas pa gledam v vodo, ki odbija sonce. Ko sem začel, sem mislil, da so sončna očala le modni dodatek, ki ga nosijo turisti.

Prvo poletje sem nosil poceni očala s stojnice. Do popoldneva so me bolele oči, na vodi pa nisem videl nič drugega kot bleščanje. Starejši kolega mi je nekega dne posodil svoja, in svet se je spremenil. Rekel je, da so polarizirana sončna očala za nas pomembnejša od piščalke.

Polarizirana stekla odstranijo odboj svetlobe z gladine. Ko sem si jih nadel, sem prvič videl pod površje, do dna in do nog plavalcev. Takrat sem razumel, da sončna očala pri mojem delu ne ščitijo samo oči, ampak tudi življenja ljudi v vodi.

Naslednji teden sem si kupil svoja. Stala so 140 Eur, kar je bila tretjina moje tedenske plače. Izbral sem okvir, ki se dobro prilega in ne pade z glave, ko skočim v vodo. Takšna sončna očala imajo tudi vrvico, ki jo pripnem za majico.

Nekega popoldneva sem opazil deklico, ki je bila pod vodo dlje, kot bi smela. Brez očal bi videl le svetlečo površino in mislil, da se igra. Ker so sončna očala odstranila blesk, sem videl, da ne premika nog. Skočil sem in jo v nekaj sekundah potegnil ven.

Deklica je bila v redu, le prestrašena in polna vode. Njeni starši so me naslednji dan obiskali s torto. Oče je vprašal, kako sem jo opazil, in ko sem mu povedal, da so mi pri tem pomagala sončna očala, je bil presenečen, da je lahko tako majhna stvar tako pomembna.

Danes vsakega novega reševalca na začetku sezone peljem k optiku. Preden začne delati, mora imeti dobra polarizirana očala, ne glede na ceno. Pravim jim, da so sončna očala na našem stolu orodje, modo pa naj pustijo za večer po službi.