Ko posrbiš za potepuškega psa in ta v prihodnosti postane del družine

Z otroci sem se igral zunaj na travniku, na kar smo opazili, da ne daleč stran leži ranjen kuža. Jaz sem se mu počasi približal, da bi videl, kako je in ali je poškodovan. Otrokom nisem dovolil blizu, ker sem se bal, da bi komu lahko kaj naredil. Ko sem ga pogledal, se mi je takoj zasmilil, ker me je tako nežno gledal, kot da bi prosil za pomoč. Videl sem, da ima poškodovano tačko.

Naročil sem otrokom, naj gredo povedat ženi, da smo našli ranjenega kužka in da naj pripravi avto, da ga bomo odpeljali k veterinarju. Tako smo vsi skupaj šli do veterinarja, ki nam je pomagal oskrbeti poškodovano tačko. Vedeli smo, da bo kuža ostal pri njih, ker ni bil naš in ga nismo mogli vzeti k sebi.

Potem pa se je zgodil čudež!

Očitno je ta gospod, ki je oskrbel kužka, točno vedel kaj dela. Po končanem delu je prišel do nas in nam izročil kužka. 

Rekel je:« Lepo čuvajte nanj, saj je vaš ane?« 

In se obrnil in šel v drug prostor, da nismo imeli časa odgovoriti. Jaz in žena sva vedela, zakaj je rekel tako, otroci pa so seveda bili navdušeni. Z ženo sva se spogledala in vsi skupaj smo odkorakali domov in še danes je ta koža z nami, čeprav smo se trudili, a bi našli lastnika. Nikoli se nihče ni javil.

Ja, potepuški pes je postal naš najboljši prijatelj in tako smo postali večja družina. Vsi ga imamo neizmerno radi, njemu pa je videti, da ve, da smo ga tisti dan rešili.