Z možem sva poročena dve leti, zaenkrat sva še brez otrok, saj zidava hišo. Ko bo dokončana, upam da bodo prišli tudi otroci. Oba sva istega mnenja, najraje bi imela tri otroke, kar bo pa bo. Glede kuhanja imava tihi dogovor, običajno kuham jaz, kadar potrebujem pomoč ali sem preutrujena mi priskoči na pomoč. Jutranja kava pa je njegova domena. Mož vedno z lahkoto vstane, najprej telovadi, potem gre pod tuš in nato je na vrsti kava. Sama sem bolj zaspanka in mi je zjutraj vsaka minuta dragocena. Ko pa iz kuhinje zadiši kava, je to dobra motivacija za vstajanje.

Prejšnji mesec je za en teden odšel v tujino na službeno pot. Imela sem pripravljene tri budilke, vendar nič ni pomagalo, tipični vonj, ko je kava kuhana je enostavno manjkal. Vsak dan sem zamudila v službo in še ko sem prišla, sem bila nataknjena in slabe volje.

V četrtek me je v pisarno poklicala vodja našega oddelka in me vprašala kaj se dogaja z mano. Ker sem v tej službi šele kratek čas in je ne poznam dobro, sem se ustrašila za svojo službo. Po kratkem premisleku sem se odločila, da bom iskrena. Povedala sem ji, da mi manjka kava in to kava, ki bi mi jo mož skuhal kot po navadi, vendar je ta teden službeno odsoten. Posledično je pri meni odsotna motivacija za vstajanje.

Ugotovila sem, da je naša vodja zelo dobra oseba. V bistvu me ni klicala v pisarno, da bi me oštela, temveč ker jo je skrbelo, da je kaj hujšega narobe z mano ali mojo družino. Ko je zvedela, da je kriva samo kava in odsotnost moža, se je najprej nasmejala, potem je poklicala svojo tajnico in ji povedala naj takoj skuha dvojno kavo in jo prinese v pisarno. Bila sem vesela, da delam v tem podjetju in komaj sem čakal moža, da mu povem, kaj se je zgodilo, ko ga ni bilo.