Doma je bila pripravljena vsa oprema za tek na smučeh, tako da sem samo čakal dan, ko bom lahko šel na bele strmine in se začel ukvarjati s tem športom. Moji starši niso bili navdušeni nad tem, ker sem pogosto menjaval športe in so tako bili prepričani, da tudi teka na smučeh ne bom treniral dolgo.

Vse, kar sem lahko naredil, sem jih izkazal hvaležnost, ker so mi kupili vso opremo. Preden sem šel na progo, sem poklical na smučišče in si rezerviral tri učne ure, kajti o teku na smučeh nisem vedel prav nič. Ker sem bil mlad, bi se lahko naučil tudi sam, vseeno pa se mi je zdelo pomembno, da mi nekdo iz prve roke, ki to zna, pove, kako tek na smučeh poteka. 

Ko sem prišel na smučišče in naredil prve korake teka na smučeh, sem najprej spoznal, da to niti ni lahek šport. Ko smo samo opazovalci, se nam zdi, da je tek na smučeh lahek šport, potem pa vidimo, da sploh ni tako in da je zelo naporno. Ko sem bila na smučeh tri ure, sem dobesedno mislil, da mi bodo odpadle noge. Še nikoli nisem bil po nobenem športu tako utrujen, kot sem bil tokrat. 

Verjetno so tukaj prišle v ospredje druge mišice, ki pa sem jih jaz dnevno uporabljal. Drugi dan me je bolelo celo telo, vendar je želja po tem športu ostala. Še danes treniram tek na smučeh in danes je moj trening bistveno drugačen od tistega prvega. Moja kondicija je res napredovala in postal sem človek, ki pozimi trenira skoraj vsak dan. Imam to srečo, da sem doma blizu smučišča.